Domačijski kapitalizem

Povzemamo.

Mnogi mediji so v teh dneh poročali o razmerah v begunjskem Elanu, katerega lastnik je družba Skimar. Najprej je kot strela z jasnega izbruhnila novica, da bodo zaradi finančne krize, pa čeprav se je Elan še ne dolgo nazaj hvalil, da posluje z dobičkom, odpustili 180 delavcev. Naročila za družbo Skimar naj bi se namreč v zadnjih dveh mesecih zmanjšala za 30 do 40 odstotkov. Po napovedih vršilca dolžnosti predsednika uprave Ivana Štrlekarja bo družba letošnje poslovanje zaključila v rdečih številkah, saj bodo po njegovih besedah letos uspeli prepoloviti izgubo celotne skupine Skimar iz lanskih 8,4 milijona evrov na približno štiri milijone evrov. Ob tem pa je prepričan, da bi v primeru nadaljevanja sanacijskega programa, Skimar lahko že prihodnje leto kljub krizi končal na pozitivni ničli. Zadeva se še dobro ni polegla, ko je v javnost pricurljala novica, da je podjetje za odvetnike in svetovalce letos porabilo nekaj več kot 800.000 evrov. Medtem ko se z omenjenimi pogodbami ne strinja prokurist Jože Kralj, ki je začel izplačila odvetnikom zaustavljati, pa Ivan Štrlekar zagovarja »drage« pogodbe z odvetniškimi pisarnami, saj naj bi slednje preprečile najmanj prisilno poravnavo in odpustitev vsaj polovice od približno 800 delavcev. Je v njegovih trditvah kaj resnice?

Kot kaže trditev Ivana Štrlekarja ne gre prezreti. Po naših virih se je zadeva začela odvijati lani oktobra, ko sta bila Ivan Štrlekar in dr. Gregor Gomišček imenovana v nadzorni svet Skimarja. Slednjega so sestavljali še Matjaž Lenassi, direktor Alpine iz Žirov, Metka Petek, predsednica uprave Triglav naložb in Vojko Kokoravec iz skupine KD. Dr. Gregor Gomišček, ki se je že od vsega začetka zavzemal za kapitalsko povezovanje z družbama Alpina in Seaway Group, je bil nato na prvi naslednji seji izvoljen za predsednika nadzornega sveta. V tem obdobju t.j. ob koncu leta 2007 je bila izvršena dokapitalizacija Skimarja v vrednosti 10,2 milijona evrov. Na osnovi navedene dokapitalizacije naj bi se ocenjevalo, da bo s tem Skimar odpravil večji del problemov slabega poslovanja in poslovno leto ravno zaradi te dokapitalizacije zaključil vsaj na pozitivni ničli. To pa se ni zgodilo, ampak se je zgodilo ravno nasprotno. Takoj, ko je bila izvršena dokapitalizacija, so po navedbah Ivana Štrlekarja s strani tedanje uprave Skimarja na nadzorni svet Skimarja pričela prihajati povsem drugačna poročila, in sicer da bo poslovno leto 2007 zaključeno s približno 2 milijona evrov minusa. Iz seje v sejo nadzornega sveta Skimarja pa se je številka spreminjala, ob koncu januarja 2008 naj bi bilo s strani tedanje uprave Skimarja pojasnjeno, da je celoten minus sistema Skimar v letu 2007 približno 4 milijone evrov. Še kasneje v februarju 2008 naj bi bila številka, ki je bila omenjena za leto 2007, 6 milijona evrov minusa, v marcu 2008 pa naj bi bili nadzorniki seznanjeni, da ima sistem Skimarja kar 8,4 milijona evrov minusa v letu 2007. Glede na takšne podatke, poročilom tedanje uprave Skimarja in strokovnih služb Skimarja, naj nihče več ne bi verjel. Zaradi tega naj bi SKB d.d. odstopila od kratkoročnih enoletnih kreditov, sledili pa naj bi ji tudi NLB d.d. in Gorenjska banka d.d., tako da bi moral sistem Skimar vrniti v mesecu aprilu 2008, vseh 20 milijonov evrov kratkoročnih kreditov ter poplačati še 8,4 milijona evrov minusa in poslovnega leta 2007. Ob upoštevanju dokapitalizacije v višini 10,2 milijona evrov in 8,4 milijona evrov minusa v letu 2007 ter odstop bank od kratkoročnih kreditov za 20 milijonov evrov, naj bi se sistem Skimarja znašel v situaciji ne samo pred prisilno poravnavo in takojšnjim odpuščanjem delavcev, ampak mu naj bi grozil tudi stečaj. Glede na takšno situacijo tudi lastniki Skimarja naj ne bi verjeli v številke in poslovna poročila Skimarja zato naj bi zahtevali zelo natančne finančne in pravne preglede, saj nihče od lastnikov naj ne bi bil pripravljen ponoviti zgodbe iz prvotne dokapitalizacije v znesku 10,2 milijonov evrov v letu 2007, po drugi strani pa naj bi svoje terjale tudi banke, saj niso bile pripravljene reprogramirati 20 milijonov evrov kratkoročnih kreditov, ampak naj bi zahtevale takojšnjo vrnitev posojenega denarja. Nadzorni svet in banke tedanji upravi naj ne bi več verjeli, verjelo se naj ne bi niti strokovnim službam Skimarja, prav zaradi vprašljivih in neverodostojnih podatkov. S tem naj bi nastopila popolna blokada v delovanju sistema Skimar, tako s strani bank, kot tudi s strani lastnikov, poleg tega pa naj imel Skimar poleg najmanj 8,4 milijonov evrov izgub še dodatnih med 3 in 4 milijoni evrov dolgov.

Za pripravo analiz ekonomskih učinkov povezovanja z družbama Seaway in Alpina pa je bil zadolžen Jože Kralj. Zaradi slabih poslovnih rezultatov in domnevnega prikrivanja pravilnih finančnih podatkov o poslovanju Elana, je nadzorni svet marca letos imenoval prav Kralja za prokurista Skimarja. Že naslednji mesec je tedanja uprava ponudilo svoj odstop. Za novega direktorja naj bi z nalogo, da prepreči prisilno poravnavo in stečaj ter sanira Skimar, nadzorniki imenovali Ivana Štrlekarja, ki je funkcijo vršilca dolžnosti predsednika uprave pričel opravljati 1.4.2008. V takšnih razmerah se je moral Ivan Štrlekar, kot pravi sam, praktično čez noč odločiti, da prevzame funkcijo v.d. predsednika uprave Skimar in poskuša rešiti, kar se rešiti da. Ob tem tudi pojasnjuje, da je tedanja uprava imela že vse pripravljeno za izvršitev prisilne poravnave, pri čemer pa je bila, po oceni strokovnjakov, takrat povsem realna ocena in nevarnost, da bo šel sistem Skimarja, ne samo v prisilno poravnavo, ki bi pomenila odpustitev vsaj polovice delavcev od približno 800 delavcev, ampak je obstajala realna nevarnost, da bi sistem Skimarja šel v stečaj.

Kralj je v mesecu septembru 2008 brez vednosti nadzornega sveta postal direktor konkurenčnega podjetja Sarini. Direktor slednjega je tudi Boris Pipan, ki je hkrati tudi član nadzornega sveta Alpine in ima zato preko Lenassija (član nadzornega sveta Skimarja) vpliv na dogajanje v Elanu. Poleg tega lahko Pipan preko Kralja pridobiva informacije o poslovanju Elana ali celo vpliva na poslovno politiko Elana. Tudi Seaway ima v Elanu svoje interese, saj Japec Jakopin, solastnik Seawaya in Gomišček očitno nista opustila namena, da se Seaway razširi v Elanovo proizvodnjo. Od delavcev Elana smo namreč izvedeli, da se v novih proizvodnih halah Elana, sestavljajo motorni čolni podjetja Seaway. Gomišček bi naj Jakopina pritegnil kot svetovalca za proizvodnjo Elanovih jadrnic, ki pa je samo v letošnjem letu pridelala za 3 milijone evrov izgube. Svetovalne storitve bi naj kompenziral prav z najemom Elanovih proizvodnih dvoran, kar pa verjetno ni majhen znesek. Zato je mogoče tudi razumljiv napor Gomiščka, da za vsako ceno poveže Elan in Seaway. Poleg tega smo izvedeli, da bi naj Seaway, ki se sicer ukvarja s proizvodnjo luksuznih jadrnic, po novem začel ukvarjati z izdelavo lopatic za vetrne elektrarne, pri čemer naj bi sodeloval s podjetjema Siemens, General Electric in Westas. Pri tem naj omenimo, da je Lenassi, preden je prišel v Alpino opravljal funkcijo direktorja v Nazarskem Bosch Siemensu. Hkrati pa se v povezavi s Siemensom pojavi tudi ime Skimarjevega nadzornika Marjana Senice, ki je eden od vpletenih v nakup Patrij za slovensko vojsko in je bil v preteklosti večkrat udeleženec orožarskih afer. Iz zanesljivih virov smo izvedeli, da je Senica aktivno »sodeloval« tudi pri poslih med Seawayem in Siemensom.

Kljub hvalevrednim ukrepom, ki jih izvedla uprava Skimarja pod vodstvom Ivana Štrlekarja in z njimi najverjetneje rešila Skimar pred prisilno poravnavo in stečajem pa ne moremo prezreti 800.000 evrov, ki naj bi jih Skimar porabil za odvetniške storitve in svetovanje, zato smo poskušali izvedeti kaj natančno je bilo za ta znesek narejeno. Kot navajajo viri preglede v Skimarju še delajo, vendar pa naj bi bilo že jasno, da je šlo za odvetniške storitve, storitve drugih svetovalcev in revizorjev ter druge podobne storitve. Presenetljivo je, da porabljeni denar za te vrste storitev ne odstopa od zneskov prejšnjih uprav v preteklih letih. V letu 2007, ko se je celo napovedovalo prisilno poravnavo in stečaj Skimarja naj bi bilo za te storitve porabljenih kar 865.000 evrov, v letu 2006 celo 1.244.000 evrov, v letu 2005 pa kar neverjetnih 1.946.000 evrov. Kljub temu pa naj bi bilo v letu 2008 opravljeno mnogo več dela, pri čemer naj bi precej storitev, ki so bile nujne za izvajanje sanacije opravil g. Keršič. Sistem z delom odvetnikov naj bi bil postavljen povsem na novo in to na način, da se vse sodne zadeve, ki naj bi jih bilo približno 80, vodijo po uspehu in naj bi bile plačane 7,5 % od uspeha odvetnika. Plačevalo naj bi se samo redno delo, ki se vrši direktno za Skimar v obliki priprave pogodb, priprave raznih pravnih mnenj in sodelovanje v različnih pogajanjih, sodelovanje pri delu nadzornega sveta skupščine, dejansko uokvirjeno na način, da se sicer te storitve vse obračunavajo po odvetniški tarifi, vendar do maksimalnega zneska 8.000 evrov. V omenjenem znesku naj bi bila pokrita tudi problematika oz. pravne zadeve v približno 21 podjetjih sistema Skimar. V primeru uspešne sanacije podjetja Skimar, bi se naj v prihodnosti oblikoval interni pravni oddelek od 3 do 5 ljudi, ki bi naj nadzorovali pogodbe s katerimi se realizira promet sistema Skimar, ki naj bi bil v prejšnjih letih okoli 100 milijonov evrov. Obstajali naj bi namreč materialni dokazi, da je zaradi problemov v tujini prišlo tudi do izgub, ki gredo v milijone evrov in sicer prav zaradi problema pogodbenih odnosov s tujimi partnerji, ki naj ne bi bili ustrezno pravno regulirani. V primeru, da bi se v perspektivi Skimarja oblikoval takšen pravni oddelek, bi se naj odvetniški stroški zmanjšali na stroške zastopanja ali vključitev odvetnikov v posebej komplicirane zadeve, ki zahtevajo dodatna strokovna znanja. Držalo pa naj bi tudi dejstvo, da naj bi mag. Jože Kralj sopodpisal vse pogodbe z odvetniki in svetovalnimi hišami in je sopodpisoval tudi račune in odobravali njihova izplačila, vse do dne, ko so se pričeli jasno izpostavljati navedeni problemi.

Po nekaterih informacijah naj bi bila v poskus »rušenja« sedanje uprave Skimarja pod vodstvom Ivana Štrlekarja vpletena tudi politika. V ozadju naj bi namreč obstajala tudi povezava med Jožetom Kraljem in nekaterimi nadzorniki Skimarja s stranko Nova Slovenija (vir: Dnevnik), povezave pa naj bi segale vse do bivšega finančnega ministra Andreja Bajuka in podpornikov Janševe vlade. Nekateri viri trdijo, da naj bi šlo za podoben scenarij kot v podjetju Paloma, pri tem pa naj bi se poskušalo ujeti še zadnji vlak preden jih bo nova vlada razrešila. Ozadja povezav med člani nadzornega sveta Skimar, Alpino in Seawayem vsekakor kažejo na sum, da v ozadju gre za velik kapitalski interes privatizacije Elana, kratko pa bodo ponovno potegnili delavci.