Najboljši članek o dogajanjih v Skimarju v zadnjem času.
Čeprav je bilo sprva predvideno, da se bo maratonska seja nadzornega sveta Skimarja, ki se je začela v četrtek, 27. novembra, ob 15. uri, po polnoči pa je bila zaradi izčrpanosti prisotnih prekinjena, nadaljevala 15. decembra, se to ni zgodilo.
Zaradi zaostrovanja spora in medijskega obračunavanja med prokuristom Skimarja Jožetom Kraljem, ki je bil na seji nadzornega sveta izzvan in je nadzornike seznanil z velikanskimi odvetniškimi in svetovalnimi stroški (v letošnjem letu so znašali okoli 800.000 evrov), in vršilcem dolžnosti predsednika Skimarjeve uprave Ivanom Štrlekarjem so morali državni lastniki Skimarja hitro ukrepati. V Kapitalski družbi (Kad), skupini Zavarovalnica Triglav in DSU (naslednica Slovenske razvojne družbe) so nadzornikom, ki v Skimarju zastopajo njihove interese, naročili, da morajo prekinjeno sejo nadaljevati že 8. decembra.
V nasprotju s prakso v preteklosti, ko so bile seje v Begunjah, je bila ponedeljkova seja sklicana v Ljubljani. Takšna odločitev je bila sprejeta, ker je bilo pričakovati, da bodo nadzorniki, vodstvo Skimarja, odvetniki in tudi bankirji, ki se v zadnjem času običajno udeležujejo sej nadzornih svetov Skimarja, zasedali do jutranjih ur.
V poslovno stavbo Smelta ob ljubljanski obvoznici je ob 17.49 prvi vstopil Boris Ziherl, ki v nadzornem svetu Skimarja zastopa interese Kada, največjega lastnika Skimarja. Prisotnost novinarjev ga je presenetila. “Brez komentarja,” je izustil in se mimo peščice predstavnikov medijev prebil v dvorano, v kateri je bil ob 18. uri napovedan začetek seje nadzornega sveta. Minuto ali dve zatem se je v avli pojavil predsednik nadzornega sveta Gregor Gomišček, ki je nastopanja v javnosti bolj vešč. Tako kot Ziherl tudi on v nadzornem svetu zastopa Kad. “Nadzorniki morajo podpirati upravo, dokler se ji ne dokažejo kakršne koli nepravilnosti. Če pa so odvetniške storitve takšne, da so bile potrebne, se bom pustil prepričati, da stroški niso bili pretirani,” je pojasnil Gomišček.
Za njim, tik pred šesto uro, so mrkih obrazov prispeli še drugi pomembni igralci Skimarjevega pokra: Štrlekar in Kralj, Mitja Mlakar, predstavnik zaposlenih v nadzornem svetu, Metka Petek, ki v nadzornem svetu zastopa skupino Zavarovalnica Triglav, ter odvetnika Daniel Planinšec in Rajko Vrečar. Obsežno dokumentacijo, zloženo v fasciklih, s katero sta nameravala odvetnika nadzornikom utemeljiti več kot pol milijona evrov težka prejeta plačila v zadnjem letu, sta jima nosila dva mladeniča. Nazadnje, nekaj minut čez šesto, je prispel zamudnik, Matjaž Lenassi, tretji predstavnik Kada v nadzornem svetu Skimarja.
Nadzorniki niso smeli ukrepati
Po prepričanju številnih se je Skimarjev zadnji poker začel. Toda le nekaj ur pred tem je bila na višji ravni sprejeta presenetljiva odločitev. Nadzorniki Kada pod vodstvom Borisa Zupančiča se niso strinjali s predlagano zamenjavo Štrlekarja in Kralja, ampak so zahtevali, da se v primeru ugotovljenih nepravilnosti iz nadzornega sveta odpokličejo trije Kadovi nadzorniki. Vnaprej pripravljena pojasnila za Skimarjev nadzorni svet, odgovori na vsako morebitno vprašanje, utemeljitve in debela dokumentacija so bili brezpredmetni, nadaljevanje seje Skimarjevega nadzornega sveta pa farsa za Kralja, Štrlekarja, Planinšca in Vrečarja. Čeprav bi želeli, nadzorniki niso smeli ukrepati. Da bi se izognili morebitnim očitkom o neresnosti in televizijskim kameram, ki so bile postavljene pred vrati, so sejo zavlekli do polnoči.
Že v ponedeljek so nekateri nadzorniki slutili, da tudi nova nadaljevanka seje, ki se je odvila pred dvema dnevoma v Begunjah, ne bo prinesla sprememb v vodstvu Skimarja. In tako se je tudi zgodilo. Kralj in Štrlekar ostajata v Skimarju. Vsaj do januarja, ko se bodo karte na novo premešale. Upoštevaje vse okoliščine je to druga najboljša možnost, pri čemer prva ne obstaja. Zakaj bi lastniki zdaj oblikovali novo vodstvo in posameznike izpostavljali medijem, če bi jih že čez nekaj tednov lahko ponovno zamenjali?
Ta teden so bili namreč imenovani novi nadzorniki Kada. Po še najbolj verjetnem scenariju bo sledila zamenjava Kadove uprave, v kateri je poleg začasnega predsednika uprave Uroša Rožiča članica uprave Helena Bešter. Nova - ali pa stara, če še ne bo zamenjana - Kadova uprava bo na januarski skupščini Skimarja zagotovo odstavila Skimarjeve nadzornike. Temu bo sledila zamenjava Štrlekarja in Kralja. Čeprav ločena po programih, saj je bil Kralj razrešen kot prokurist in imenovan za direktorja hčerinskega podjetja Elan Marine, Štrlekar pa bo kot vršilec dolžnosti predsednika uprave odgovoren za prodajo smuči, se bosta morala občasno srečevati. Njun spor bo, ko bosta drug do drugega hlinila prijaznost, na videz zglajen, pozabljen ne bo nikoli.
Z ogromnimi odvetniškimi in svetovalnimi stroški zavoženega Skimarja, ki so bili med drugim pokriti tudi z državnimi sredstvi iz septembrske dokapitalizacije v višini desetih milijonov evrov, se bodo v prihodnosti ukvarjali novi nadzorniki, revizijske hiše, verjetno pa tudi organi odkrivanja in pregona. Čeprav se poskuša v javnosti prikazati drugače, je Štrlekar le strelovod za številne očitke. Kriv, krivda, krivica! Na veliko večino faktur in pogodb, ki so bile podlaga za izplačilo stroškov odvetnikoma Planinšcu in Vrečarju, se je kot prokurist podpisal tudi Kralj. Ena od pogodb, ki je bila sklenjena za skrbni pravni pregled, ni vključevala končne cene, ampak le urne postavke, zato sta imela odvetnika pri zaračunavanju storitev proste roke.
“Ker nadzorniki niso želeli okostnjakov v svojih omarah, so naročili skrbni pravni pregled 21 hčerinskih podjetij Skimarja. Veliko smo potovali po tujini, potrebni so bili številni prevodi, kar je povzročalo precejšnje stroške. Sklenitev pogodbe, ki vključuje le urno postavko, je v podobnih primerih običajna praksa. Konec koncev se pred takšnimi pregledi ne ve točno, koliko ur dela bo treba vložiti,” pojasnjuje Planinšec. Razen že znanih zadev odvetnikoma ni uspelo odkriti nobenih nepravilnosti.
Bolj kot visoki odvetniški stroški zbujajo skrb svetovalni stroški za program reorganizacije Skimarja, ki ga je izdelal samostojni podjetnik Drago Keršič. Njegova, lahko bi rekli perverzna ponudba naj bi najprej znašala kar 1,5 milijona evrov. Za izdelek, ki ga uprava in lastniki še niso razkrili javnosti, je na koncu prejel “le” 150.000 evrov. Pri tem obstaja možnost, da bi v primeru izvedbe predlaganih ukrepov dodatno prejel še 250.000 evrov. Kako je Keršič, ki je lani ustvaril manj kot 100.000 evrov prometa in nima zavidanja vrednih izkušenj v gospodarstvu, sploh dobil priložnost, da se za plačilo ukvarja s Skimarjem, ki je na robu propada, ni povsem znano. Po besedah dobro obveščenih pa je treba vzporednice iskati z bivšim predsednikom Kadove uprave Tomažem Toplakom.
Konec lanskega leta je Keršič s Kadom, ki ga je takrat vodil še Toplak, podpisal pogodbo za pripravo analize ter definiranje ključnih področij izboljšanja poslovanja Kada s programom ukrepov, vredno 47.400 evrov. Zakaj se je vodstvu Kada, v katerem je zaposlenih nekaj deset ekonomskih in pravnih strokovnjakov z univerzitetnimi izobrazbami in magisteriji znanosti, sploh zdelo potrebno najemati Keršiča, ni znano. Še manj je jasno, kaj se je v zadnjem času dogajalo s Kraljem, da je sprejel pogumno odločitev in nadzornike seznanil z vsemi svetovalnimi stroški, ki so se nakopičili v zadnjih mesecih. Domnevne nepravilnosti, ki smo jih prvi razkrili v Dnevniku, o njih pa so poročali vsi mediji, so le vrh ledene gore v nizu vprašljivih dogodkov, ki so se v času prejšnje vlade dogajali okoli Skimarja.
Skrivnostni načrt
V prvi polovici mandata prejšnje vlade je v veliki tajnosti nastal načrt o povezavi Skimarjevih hčerinskih podjetij Elana in Elana Marine z Alpino in Seawayem. Kdo vse je stal v ozadju tega načrta, ni znano, kar nekaj indicev pa kaže, da je bil eden od glavnih akterjev Tomaž Toplak. V prvi fazi je leta 2006 druščina, zbrana okoli sedanjega direktorja Alpine Matjaža Lenassija (zdaj člana Skimarjevega nadzornega sveta!) in Bojana Podpečana, sina predsednika upravnega odbora Milana Podpečana, prevzela Alpino. Kupčijo so spremljali utemeljeni sumi o klientelizmu. Takratni menedžment Alpine z dolgoletnim direktorjem Martinom Kopačem na čelu je za delnico Alpine ponujal 62,6 evra. Ker je bila druga ponudba za pičle 4,17 centa višja, je Kopačevi ekipi spodletel nakup 56,7-odstotnega lastniškega deleža Alpine, ki sta ga Kad in Sod prodajala skupaj z dvema drugima lastnikoma.
V zvezi s prevzemom Alpine pa je pred dnevi prišla na dan še ena pomembna podrobnost. V ozadju prevzema naj bi stala družba Sarini. Izvršni direktor Sarinija je namreč Boris Pipan, ki je hkrati tudi član nadzornega sveta Alpine. V upravni odbor Sarinija je bil pred približno dvema mesecema imenovan prokurist Skimarja Jože Kralj. Po neuradnih informacijah naj bi bil zato v ozadju prevzema Alpine tudi Kralj. “V upravni odbor Sarinija sem bil imenovan popolnoma naključno. Niti s Sarinijem niti z Alpino nisem lastniško povezan,” zatrjuje Kralj.
Head želi prevzeti Skimar
Sredi leta 2006 je ena največjih svetovnih multinacionalk za proizvodnjo športne opreme Head prek borznoposredniške hiše Ilirika oddala ponudbo za prevzem Skimarja. Tik pred iztekom ponudbe sredi septembra se je 87,33 odstotka lastnikov Skimarja - Kad, skupina Zavarovalnica Triglav, DSU in KD Holding, ki je bil takrat še lastnik Skimarja - odločilo opraviti skrbni pregled Skimarja. Preostali lastniški delež je obvladoval NFD Holding, ki je bil pripravljen Headu prodati 12,67 odstotka delnic brez skrbnega pregleda. Čeprav se je rok za skrbni pregled, ki so si ga postavili štirje lastniki, iztekel sredi decembra, poročila ni bilo na spregled.
Poleg Headove ponudbe so v tistem času lastniki in vodstvo Skimarja dobili še nekaj ponudb različnih borznih hiš in strateških partnerjev za prevzem Skimarja. Vse so bile gladko zavrnjene. Ker je NFD Holding vztrajal pri prodaji, obstoječi lastniki pa so imeli pri nakupu predkupno pravico, sta v začetku leta 2007 delež NFD Holdinga v Skimarju za pet milijonov evrov kupila Kad in DSU. Državni delež v Skimarju se je tako povečal na dobrih 83 odstotkov. Največje zasluge, da je kupčija s Headom propadla, poznavalci razmer pripisujejo Toplaku. Kot se je kasneje izkazalo, so bili v ozadju drugi, “višji” interesi.
Država postane 100-odstotni lastnik
Zaradi širitve proizvodnih zmogljivosti se je v začetku leta 2007 pojavila zamisel o dokapitalizaciji Skimarja v višini 10,2 milijona evrov. Da bi bila dokapitalizacija na skupščini podprta, bi jo po družbeniški pogodbi moralo podpreti 90 odstotkov lastnikov. To je pomenilo, da bi moral s takratnim 16,8-odstotnim lastniškim deležem zanjo glasovati tudi edini nedržavni lastnik Skimarja KD Holding, ki ga vodi Matjaž Gantar.
KD Holding je dokapitalizacijo sprva podpiral, kasneje pa je pri njeni potrditvi državnim lastnikom povzročal velike težave. Takrat je postalo tudi jasno, da bo razmeroma majhen lastniški delež Skimarja prekaljeni Gantar izkoristil kot jokerja v drugih zgodbah. Za podporo dokapitalizacije Skimarja naj bi Gantar od države zahteval, da mu Zavarovalnica Triglav s povezanimi osebami proda 50-odstotni lastniški delež Name (s KD Holdingom povezani KD Kapital je sicer 48,5-odstotni lastnik Name). V KD Holdingu so to takrat zanikali. Na avgustovski skupščini je bil KD Kapital (netržne naložbe so bile v tistem času iz KD Holdinga prenesene na KD Kapital) pripravljen podpreti dokapitalizacijo, vendar pri njej ni želel sodelovati. Ker bi delež KD Kapitala v primeru izglasovane dokapitalizacije znašal še vedno več kot 13 odstotkov, je državni lastniki Skimarja niso potrdili.
Oktobra je KD Kapital z državnimi lastniki vendarle dosegel dogovor, ki je bil sprejemljiv za obe strani. Kad je s KD Kapitalom sklenil opcijsko pogodbo, po kateri je bil pripravljen do določenega roka od njega odkupiti 13-odstotni lastniški delež Skimarja. Po drugi strani je bil KD Kapital pripravljen podpreti dokapitalizacijo, v kateri ne bo sodeloval. Marca letos je KD Kapital izkoristil opcijo tako, da so z državo povezana podjetja postala 100-odstotni lastnik Skimarja. KD Kapital je za svoj lastniški delež v Skimarju iztržil 8,8 milijona evrov.
Lanska opcijska pogodba med Kadom in Kapitalom je pomenila zadnjo fazo v konsolidaciji državnega lastništva Skimarja, hkrati pa je naredila prostor za sklepni manever pri uresničevanju “velike ideje” o povezovanju Elana Marine s Seawayem in Elana z Alpino. Potem ko so bili na oktobrski skupščini imenovani novi člani Skimarjevega nadzornega sveta Gomišček, Štrlekar in Lenassi, sta Skimar in Seaway konec novembra podpisala pismo o nameri za sodelovanje pri navtičnem programu. To pismo je pomenilo prvi korak pri privatizaciji Skimarja. Pismu so sledile sinergijske študije, ki so pokazale zanemarljive, če ne celo negativne sinergije v primeru povezovanja.
V študiji je bilo ugotovljeno, da se Elan Marine in Seaway razlikujeta že v pristopu trženja malo- in velikoserijskih plovil. Lani je Seaway zgradil šest luksuznih plovil, po drugi strani pa je Elan Marine izdelal 292 manjših jadrnic. Podjetje Seaway je znano po izdelavi prototipov za ugledne svetovne proizvajalce plovil, največ prihodkov ustvarijo z licenčninami, po načrtih pa naj bi se v prihodnosti usmerili v proizvodnjo in prodajo jadrnic. Medtem ko Seaway razstavlja na ključnih navtičnih sejmih v Portorožu, Barceloni, Düsseldorfu in Moskvi, se Elan Marine pojavlja na številnejših sejmih.
Študija tudi ugotavlja, da Elan Marine in Seaway ne moreta pričakovati večjih sinergijskih učinkov pri nabavi, razen v primeru nabave motorjev, pa še to le pod pogojem, da bi Elan Marine v svoja plovila vgrajeval znamko Yanmar oziroma Seaway znamko Volvo. Zaradi samega koncepta plovil, ciljnega trga in velikosti plovil Seaway uporablja drugačne materiale in tehnologijo izdelave plovil, kar se odraža pri nabavni ceni materialov, ki so višjega cenovnega razreda, in različnih dobaviteljih.
Skoraj nobenih sinergij pa ni zaznati v proizvodnji plovil. Seaway kupuje pohištvo pri zunanjih dobaviteljih, Elan Marine pa ima na tem področju znanje, opremo in kadre, vendar zaradi ozkih grl v lakirnici nima razpoložljivih zmogljivosti. Četudi bi bile zmogljivosti proste, tehnologija lakiranja Elana Marine ne ustreza tehnologiji Seawaya.
Še manj sinergij pa je pokazala sinergijska študija o povezovanju Elana z Alpino. Zaradi nezadostnih sinergij so se poznavalci razmer spraševali, zakaj Elan in Alpina ne ustanovita skupnega podjetja le za trženje, podobno kot ima Elan v Severni Ameriki skupno podjetje z italijanskim družinskim podjetjem DalBello, ki proizvaja smučarske čevlje.
Študijam navkljub je bila volja posvečenih za sklepno dejanje zelo močna. Za to sta se zavzemala predvsem predsednik Skimarjevega nadzornega sveta Gregor Gomišček in Japec Jakopin (Gomišček je bil z enim od bratov Jakopin v učnih letih sošolec). Sredi letošnjega marca je povezovanje med Elanom Marine in Seawayem zaradi precejšnjih izgub, ki so pricurljale v javnost, za krajši čas zastalo, zato državni lastniki na marčevski skupščini Skimarja niso odločali o ustanovitvi mešanega podjetja Elan Yacht, v katerem naj bi imela Elan Marine in Seaway vsak polovični lastniški delež.
Zaradi ogromne izgube, ki je lani znašala kar osem milijonov evrov, je Seaway minilo zanimanje za povezovanje. “Nismo sanatorji ali stečajni upravitelji, temveč kreatorji proizvodov. Z Elanom Marine se ne nameravamo povezovati v takšnem stanju, kot je zdaj. To ne pomeni, da v prihodnosti do združevanja ne bo prišlo, saj je za povezavo vse pripravljeno. Ali bo do povezave prišlo, pa je odvisno predvsem od tega, kako uspešni bodo pri reševanju problemov v Skimarju. Očitno je, da so se tega zdaj lotili resno. V prvi vrsti bo moral Skimar urediti razmerja do bank,” nam je takrat pojasnil solastnik Seawaya Japec Jakopin.
Odstop Umka in Šarabona
Spomladi so nastopile tudi prve resne težave z bankami. SKB banka je Skimarju odpoklicala posojilo v višini 3,7 milijona evrov. Nezadovoljstvo se je stopnjevalo tudi v NLB in Gorenjski banki, ki jima Skimar dolguje več kot 10 milijonov evrov. V začetku aprila sta pod prisilo lastnikov odstopila predsednik uprave Igor Umek in član uprave Matjaž Šarabon. Za vršilca dolžnosti predsednika uprave je bil imenovan član nadzornega sveta Ivan Štrlekar, ki je pred tem vodil svoje podjetje Valji, pomembnejše mesto v Skimarju pa je pridobil tudi Jože Kralj, ki so ga nadzorniki že pred tem imenovali za prokurista.
Do sredine junija sta morala Štrlekar in Kralj pripraviti sanacijski program in ekonomsko analizo o povezovanju Elana Marine s Seawayem. Da bi se izognili kakršni koli odgovornosti in morebitnim tožbam glede povezovanja Elana Marine s Seawayem, so želeli nadzorniki na skupščini konec maja doseči spremembo poslovnika, tako da bi o tem odločala le skupščina. Lastniki Skimarja so na skupščini temu nasprotovali in sprejeli odločitev, da morajo morebitno povezovanje najprej podpreti nadzorniki, šele potem bo o njem odločala skupščina.
“Veliki načrt” je propadel
V drugi polovici junija je vodstvo nadzornike seznanilo, da bi bilo treba v sanacijo Skimarja vložiti 25 milijonov evrov. Hkrati jim je predstavilo tudi dve različici sanacijskega programa. V primeru ohranitve samostojnosti bi Skimar leta 2012 ustvaril več dobička kot v primeru povezovanja s Seawayem in Alpino. Kljub temu je bila konec junija na nadzornem svetu sprejeta odločitev o povezovanju Elana Marine s Seawayem in Elana z Alpino z ustanovitvijo mešanih podjetij. Da bi prišlo do uresničitve načrtov, so morali odločitev o povezovanju podpreti lastniki na izredni skupščini, ki je bila načrtovana v začetku julija.
Skrivnostni načrt je predvideval, da se bo izčrpavanje Elana Marine začelo že v drugi polovici letošnjega leta, pri čemer bi prodajo in razvoj iz Elana Marine prenesli na Elan Yachts (mešano podjetje s Seawayem), v začetku prihodnjega leta pa še preostale sektorje.
Takoj na začetku julija so se vsi načrti, ki so se dolgo časa pripravljali v zakulisju in do uresničitve katerih je manjkal le še korak, podrli kot hiša iz kart. Na mesto odstavljenega predsednika Kadove uprave Tomaža Toplaka je prišel Uroš Rožič, ki je takoj ustavil vsa načrtovana povezovanja. Štrlekarju in Kralju je bilo naročeno, da morata za dokapitalizacijo pripraviti nov sanacijski program in z bankami doseči dogovor o reprogramiranju posojil. Konec septembra so lastniki dokapitalizirali Skimar v višini 10 milijonov evrov. Skupina Triglav je dokapitalizacijo Skimarja med drugim pogojevala z objavo razpisa, s katerim bi oblikovali mednarodno sanacijsko ekipo. Ta zahteva, ki bi morala biti izvršena do konca letošnjega leta, ne bo izpolnjena. Kako je Skimar v treh mesecih porabil deset milijonov evrov, ni povsem jasno. Po Štrlekarjevih besedah so 2,7 milijona evrov namenili za poplačilo dela posojil, 6,3 milijona evrov pa za obratna sredstva.
Elan, ki je poleg Gorenja in Mure ena v tujini najbolj uveljavljenih slovenskih blagovnih znamk, se je v svoji zgodovini že nekajkrat znašel na robu preživetja. Več kot očitno je begunjska družba predstavljala politični privilegij in zato do danes ni mogla propasti. V primerjavi s podjetji, ki so se znašla v težavah in se potopila, je v Elanu v zadnjih dveh desetletjih službo izgubila le peščica zaposlenih. Elan je tudi eno od slovenskih podjetij, ki je za sanacijske potrebe od države prejelo največ svežega kapitala - ta znaša več deset milijonov evrov.
Vstop Elana v visoki smučarski svet
Zametki Elana segajo v čas konca druge svetovne vojne, ko je znameniti slovenski smučarki skakalec Rudi Finžgar postal vodja delavnice za proizvodnjo smuči na osvobojenem ozemlju v Cerknem. Po vojni se je cerkljanska smučarska tradicija nadaljevala v Žgošah pri Begunjah. Elan se je iz zadruge hitro razširil v tovarno, v kateri je bil Finžgar prvi direktor do leta 1958.
“Ko so v začetku sedemdesetih let prejšnjega stoletja Elanovi ogledniki našli na severu Švedske smučarsko sila nadarjenega Ingemarja Stenmarka, se je začela zlata doba našega izdelovalca smuči iz Begunj. V nekaj letih je svet že vedel zanj,” se spominja Jože Pogačnik, lanskoletni prejemnik nagrade Društva novinarjev za življenjsko delo, ki je do nedavne upokojitve 35 let služboval kot športni novinar in komentator Dnevnika.
Po njegovih besedah se je Elanov vstop v visoki smučarski svet začel decembra 1974, ko je takrat še kodrolasi Šved pri osemnajstih letih prvič zmagal na Elanovih smučeh v svetovnem pokalu in potem v naslednjih petnajstih sezonah nanizal še 85 zmag ter postavil mejnik, ki ga še dolgo ne bo nihče dosegel. K Elanovi slavi v svetu so veliko prispevali tudi slovenski asi Bojan Križaj, Boris Strel in Mateja Svet, ki je dosegla celo stoto zmago na Elanovih smučeh.
“Elanove smučke so se po zaslugi izjemnih, javnosti običajno skritih sodelavcev razvijale vštric s tekmovalno rastjo nepremagljivega Šveda. Jure Vogelnik, ki je bil vsa tekmovalna leta serviser Stenmarkovih smuči, je to dejavnost, ki je izjemno pomembna, a največkrat neopazna, dvignil na najvišjo raven. Elanovi strokovnjaki so v begunjskem inštitutu pod vodstvom Andreja Robiča vedno znova razburjali smučarski svet z raznoraznimi novostmi, ki jih niso znali vselej tudi ustrezno zaščititi, a to že ni bil več njihov posel. Tako so že zdavnaj razvili smučko s poudarjenim stranskim lokom - po domače karving smučko z odprtino na krivini, ki jo dandanes svetu ponuja Fischer, skakalno smučko z dvema krivinama in podobno,” se spominja Jože Pogačnik.
“Včasih se nam je ob spremljanju tekem alpskih smučarjev na najvišji ravni zazdelo, da smo prav zaradi Elana in tekmovalcev na njihovih smučeh lahko vsaj tako ponosni, kot so bili Italijani ponosni na Ferrarija, ko jim je zmage nabiral Michael Schumacher. Elanomanija je bila takrat res brezmejna, a za zgodovinskost vendarle premajhna, saj ni bila kos dolgemu kriznemu obdobju,” pojasnjuje Pogačnik.
Tajni računi v tujini
Zlatim časom sta sledila krizno obdobje in prodaja Elana v stečajnem postopku. Pred tem so leta 1989 v javnost pricurljali astronomski Elanovi dolgovi v višini približno 450 milijonov takratnih nemških mark, ki so se nakopičili v nekaj letih. Od leta 1984 je Elan del poslovanja opravljal preko dveh računov pri Zvezi slovenskih zadrug v Celovcu. Od teh je bil eden odprt na podjetje Ryon. O tem v Ryonu niso bili seznanjeni.
Po ugotovitvah takratne devizne inšpekcije je bilo samo od leta 1988 do 1990 na teh računih za 273 milijonov mark prometa. S teh dveh računov, nad katerima je med drugimi bedel tudi pokojni Ivan Maček - Matija, so se med drugim financirale verske organizacije v Sloveniji in na Hrvaškem. Proti takratnemu direktorju Elana Urošu Aljančiču in prvemu finančniku Pavlu Kodru (sicer bratrancu predsednika uprave Save Janeza Bohoriča) so bili sproženi številni sodni postopki. Nobeden od njih se ni končal s pravnomočno obsodbo.
Kaj je bilo pravzaprav v ozadju gromozanske finančne luknje Elana, se ni nikoli ustrezno pojasnilo. Po eni od teorij je bil Elan žrtev tako imenovane Markovićeve zakonodaje, ki je fiksirala marko v odnosu do dinarja v razmerju 1:7. Hkrati je v takratni Jugoslaviji divjala hiperinflacija. Elan se je zadolževal na jugoslovanskem trgu in plačeval ogromne obresti. Ker je na tujih trgih prodajal po fiksni ceni, stroškov ni mogel vračunati v ceno izdelkov. V tistem času je na letni ravni ustvaril okoli 100 milijonov mark prometa, zato nikomur ni bilo jasno, kako je lahko nastala zastrašujoča luknja v višini 450 milijonov mark.
Po drugi različici je bil Elan žrtev finančnih malverzacij. Koder, z univerzitetno izobrazbo iz teoloških ved, je imel neomejena pooblastila, med drugim tudi za upravljanje celovških računov. Sogovornik, ki je želel ostati neimenovan, se spominja, da je bil Koder za tiste čase brezhibno urejen, uglajen in izjemno dostojanstvene drže, ki se je ne bi sramovali niti na angleškem dvoru. Bilanc se ni revidiralo, ampak je vse temeljilo na zaupanju: kar je rekel Koder, je tudi veljalo. Dokler ni izbruhnila afera, je bil tudi glavni kandidat za finančnega ministra nove Demosove vlade.
Pomenljivo je, da je v najbolj kritičnem času na neznani lokaciji določen čas skrival obsežno dokumentacijo o poslovanju Elana. In pomenljive so tudi njegove grožnje, da se nekateri ne bodo dobro počutili, če bo moral oditi za zapahe. V času sodnih procesov je Koder napovedoval izid knjige, v kateri je nameraval razkriti vse nepojasnjene skrivnosti Elana. Knjiga ni nikoli izšla. V zvezi z afero Elan se bodo številni spomnili tudi znamenite Pukšičeve komisije, ki je zaradi političnega obračunavanja ušla preko vseh meja.
Elan v hrvaški lasti
Aprila 1990 sta Komercialna in hipotekarna banka v stečaju (KIH) in Gorenjska banka zaradi precejšnjih terjatev pridobili hipoteke na Elanovih nepremičninah. Maja istega leta je Elan predlagal postopek prisilne poravnave, ki pa ga oktobra sodišče ni potrdilo. Začel se je stečajni postopek. V primerjavi s številnimi podobnimi stečajnimi postopki delavci in dobavitelji niso bili upniki Elana. Največjo ceno je plačala KIH banka, saj je morala zaradi Elana v stečaj, brez dela pa je ostalo 500 bančnih uslužbencev. Prevzemnica njenih poslov z občani in številnih filial po Sloveniji in Črni gori je po odločbi Narodne banke Jugoslavije postala SKB banka, ki v tistem času še ni imela razširjene mreže poslovalnic.
V stečajnem postopku so hrvaški upniki z minimalim vložkom ustanovili podjetje Komel. Na podlagi pogodb o komisijskem nakupu Elana so upniki Komelu odstopili terjatve (cesija) in na javni dražbi kupili Elan. Za to kupnino je dala bančno garancijo hrvaška Privredna banka, ki je kasneje s poplačilom terjatev do upnikov in odkupom delnic postala tudi lastnica Elana.
Do začetka leta 2000 je bil Elan v lasti Privredne banke Zagreb. Takrat so Privredno banko, ki je pred tem Elan popolnoma izčrpala, prevzeli Italijani. Slovenski vladi je bil dan ultimat, da Elan odkupi, sicer bo šlo podjetje v stečaj. Krizni menedžer Uroš Korže je pri najvišjem državnem vrhu vzbujal največje zaupanje, zato je bilo takratnemu direktorju Slovenske razvojne družbe (SRD) Marjanu Rekarju sugerirano, da lahko sanacijo Elana vodi edino on. 17. marca 2000 je bila na Otočcu sklenjena kupoprodajna pogodba Elana v višini 14 milijonov mark. Poleg kupnine je SRD v Elan vložil še 38 milijonov mark vredno kapitalsko injekcijo in podjetju omogočil poroštva za najem dolgoročnih posojil in storitvenih garancij v skupni višini 25 milijonov mark.
Zahtevna sanacija
“V danem trenutku je sanacija Elana pomenila eno najzahtevnejših sanacij v Sloveniji. V obdobju od leta 1994 do 1999 tedanjemu lastniku Elana ni uspelo ustaviti negativnega trenda poslovanja, zato je bilo kumulativne izgube iz poslovanja 50 milijonov evrov, celotne izgube pa skoraj 80 milijonov evrov. Tako se je podjetje na začetku leta 2000 ponovno znašlo pred stečajem, proizvodnja je bila ustavljena, delavci na čakanju. Podjetje je bilo skoraj brez zalog in terjatev, vsa podjetja v tujini pa nesolventna.
Od leta 2000, ko smo prevzeli Elan, se je prodaja povečala s 57 milijonov evrov na 89 milijonov evrov v letu 2003, medtem ko so prihodki skupaj z novimi programi v skupini Skimar znašali 114 milijonov evrov. V obnovo tovarn smo vložili 35 milijonov evrov, ustvarili smo 350 novih delovnih mest, pri čemer smo povprečno plačo na zaposlenega povečali s 710 evrov v letu 2000 na 941 evrov v letu 2003. V obdobju, ko sem vodil sanacijo v Elanu, smo ustvarili skupaj 13 milijonov evrov dobička iz poslovanja, čisti dobiček pa je zaradi finančnih in izrednih učinkov, ki izhajajo iz finančne konsolidacije, znašal celo 18 milijonov evrov,” se spominja Korže.
Ko je bilo treba leta 2003 Koržetovi ekipi leta, v kateri so bili strokovnjaki, ki so leta 2000 zaradi sanacije Elana zapustili dobro plačana delovna mesta, izplačati nagrado, je izbruhnila afera.
“Zaradi uspešne in hitrejše sanacije, kot smo v začetku pričakovali, smo sami predlagali spremembo pogodbe in več kompromisnih predlogov, po katerih bi se premija za uspeh znižala. Pripravljeni smo jo bili nameniti neprofitni ustanovi za štipendiranje otrok zaposlenih, in sicer ne v denarju, pač pa v delnicah družbe. Tako bi lahko Elan denar še naprej namenjal za razvoj. Žal so se lastniki, tudi zaradi medijskih in političnih pritiskov, pogajali s ‘figo’ v žepu, tako da ni prišlo do dogovora,” pojasnjuje Korže. Ker spora ni bilo mogoče zgladiti, je Korže na sodišču vložil tožbe, ki epiloga niso dočakale do danes.
S tem, da je bil Elan v trenutku Koržetovega slovesa saniran, se strinja široka strokovna javnost. Žal se je krivulja življenjskega cikla Elana, ki jo je Koržetovi ekipi uspelo hitro obrniti navzgor, po prihodu Tevža Tavčarja in kasneje Igorja Umka ponovno obrnila navzdol. Pogodbe z vpeljanimi distributerji so bile prekinjene, odpuščeni so bili nekateri vodilni delavci. Skimar je še nekaj časa živel na dveh do tri leta starih projektih.
Elan oziroma Skimar je najboljši primer, kako se lahko zavozi podjetje, v katerem se kadruje po politični liniji. Kot se je izkazalo kasneje, je v osemdesetih letih dolga leta ustvarjal izgubo. To pomeni, da nikoli ni bil paradni konj slovenskega gospodarstva, kot se je pogosto poudarjalo.
Ker se je Skimar zdaj znašel v podobni situaciji kot že dvakrat v preteklosti (osem- do devetletno obdobje, ko se znajde na robu propada, postaja cikel), bo zanimivo spremljati, kako se bo aktualna vlada obnašala pri reševanju njegovih težav. Bo ponavljala ustaljeno prakso iz preteklosti in v podjetje brez meja vlagala svež kapital ali pa ga bo pahnila v stečajni postopek in v njem prodala zdravo jedro?
V obeh primerih se bodo številni zaposleni morali sprijazniti z izgubo delovnih mest. Ker so bili Elanovi delavci za razliko od zaposlenih v številnih podjetjih, ki so se znašla v rdečih številkah, zaradi interesov politike dolgo časa privilegirani in zaščiteni kot kočevski medvedi, je že zdaj jasno, da se bodo s tem zelo težko sprijaznili.
